Vabimo vas na novinarsko konferenco z novimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC.
Tiskovna konferenca bo v prostorih Društva slovenskih pisateljev v ponedeljek, 21. 12. 2015 – ob 11.00
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
KAJA TERŽAN: Delta
Pesniški prvenec bosta predstavila avtorica in Peter Semolič
PETER SEMOLIČ: Druga obala
Zbirko bosta predstavila Peter Semolič in Ana Geršak
NARLAN MATOS: Pesem o vetru in mojem življenju
Pesniški izbor bo predstavila Mojca Medvedšek
ŠKUC / zbirka Lambda
MILAN ŠELJ: Gradim gradove
Zbirko bo predstavil avtor
EWA SCHILLING: Norec
Roman bo predstavila prevajalka Tatjana Jamnik
EILEEN MYLES: Inferno
Roman bo predstavila prevajalka Suzana Tratnik
RALF KÖNIG: Super paradiž
Strip bo predstavil prevajalec Milan Štefe
GRMADE, PARADE IN MOLK, prispevki k neheteroseksualni zgodovini na Slovenskem
Knjigo bo predstavil urednik Brane Mozetič
urednik Brane Mozetič, mobi 040 20 66 31 [email protected]
Izid knjig so podprli Javna agencija za knjigo RS, Norveški skladi in ©POLAND Translation Program.
OB NOVIH IZDAJAH:
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
KAJA TERŽAN: Delta
Po eni izmed mnogih definicij je poezija dihanje. Različna živa bitja dihajo na različne načine, ljudje tako, da vdihnemo zrak v pljuča in ga izdihnemo. Na poti iz pljuč zračni tok steče prek glasilk in skozi ustno votlino. Z vklapljanjem in izklapljanjem glasilk, ustvarjanjem zapor in pripor na poti izdihnjenega zraka tvorimo množico glasov, nekateri teh glasov so glasovi naravnih človeških jezikov. Poezija povečini jemlje za svoje gradnike prav elemente naravnega človeškega jezika. V tem smislu je poezija stvar telesnega, torej ni le valeryjevski, temveč tudi fizični ples. Zdi se mi, da pesmi Kaje Teržan, zbrane v pričujoči zbirki, to potrjujejo. Njena poezija ni lahka za branje. V njej je vse preveč prekinitev zračnega toka in s tem misli. Ples, ki ga pesnica, ki je tudi sama vrhunska plesalka, uprizarja na teh straneh, je vedno znova prekinjan – noga se opoteče, koleno klecne, roka, katere sunek naj bi pognal celotno telo v harmonično gibanje, pade iz ritma, obvisi v zraku. In vendar to ni zlomljeno, nesrečno telo. Ne, to telo je močno, ostro, zato nam neredko izriše pred očmi gibe, polne prefinjene ironije, tako da ne vemo, ali so prekinitve v gibanju nerodnost ali stvar namere. Po moje so stvar slednjega, saj Teržan z vsako pesmijo dokazuje, da obvlada prostor pesmi, telo pesmi, jezik, in zato njene »nerodnosti« (zdaj namerno zapisane v narekovajih) kažejo onkraj zapisanih verzov – telo je v njenih pesmih tako po eni strani družbeno telo (»Odgovorim mu s spominom / na svoje prvo (pravo) študentsko delo – čistilke …«), po drugi strani pa tisto krhko predivo, ki nas drži – tako kot nas drži pesem – nad tišino (»Včasih pišem iz zadrege, ki nastane v tišini, / s katero se objamem«). Da, kolikor je njen govor ekstatičen, lesketav, posut z drobnimi domislicami, logičnimi obrati, zaostrenimi mislimi, a tudi s plastičnimi podobami, ki dišijo s strani te knjige, toliko tudi s svojimi preskoki, prekinitvami, tropičji in pomišljaji priklicuje tišino. Kot da se je pesnica nenadoma sredi pesmi ustavila, okoli nje pa so se pričeli širiti veliki koncentrični krogi samote in tišine, tiste samote in tiste tišine, ki me vedno znova vračata na začetek pesmi, k ponovnemu branju, k novemu vdihu, k ponovnemu sledenju plesu – valeryjevskemu in fizičnemu plesu. – Peter Semolič
PETER SEMOLIČ: Druga obala
Začetek je nemara prav tako težak kot konec. A mednju se vriva drobna, nezanemarljiva razlika: če je na začetek, kot sinonim rojstva, subjekt (od)vržen brez lastne volje in zavesti, potem se v koncu, v smrti, izginotju, pozabljenju, minevanju, njegova prisotnost zgošča, dokler ne kulminira v nič – ali morda nov začetek. Dostojevski je nekje zapisal, da se prava narava človeka razodeva v trenutkih, ko se posameznik sooča z mejo, s prepadom, z ekstremnimi situacijami. Je sploh še kaj bolj mejnega kot zavest o končnosti, kot občutenje konca? Le tu ljudje postanejo »tako oni sami, kot niso bili nikoli prej« (Navje) in razkrivajo »vse druge pošasti med nami in v nas« (Svetloba na dnu kanjona).
Druga obala Petra Semoliča se obrača stran od njegove običajno v kramljavem tonu popisane vsakdanjosti. Pogreza se v temne vode, raziskuje robove drugih meja. Na drugo obalo naplavljeni drobci spregovorijo o bolečem razodevanju univerzalnega, a obenem tako intimnega, ekstremnega doživetja, kot je ravno občutenje končnosti. Ponekod jo imenuje smrt, in takrat privzame podobo srednjeveškega mrtvaškega plesa, v katerem si persone iz pesmi v pesem enakovredno podajajo roko: domišljijski liki z resničnimi obrazi, imena iz učbenikov in časopisov z naključnimi mimoidočimi, intimne zgodbe s še predobro znanimi družbenimi in zgodovinskimi katastrofami. Mrtvi plešejo s tistimi, ki so jih pustili za sabo, s tistimi, ki so ostali na tej obali, prepuščeni bolečini, preplavljeni z vprašanji. Smrt se zdi skoraj kot privilegij, lastnost živega (»če kaj ne umre, je sploh kdaj živelo«, piše v Ledenem dežju), a Semoličeve obale so mnogo bolj prostrane od tako očitnih primerjav. Pesnik raznovrstnim doživljanjem minevanja prisluhne z enako mero senzibilnosti. Kajti druga obala ni samo podoba smrti, temveč morda tudi simbol prehajanja, prostor, »plavajoč med dvema resničnostma« (Črna vdova), iskanje in ohranjanje krhkega trenutka, ki sámo smrt suspendira. »Zdaj gledam drugo obalo,« pravi Odisej v istoimenski pesmi, obalo, ki je prav tako prostrana, kakor življenje, ki ga je pustil za sabo, le z obljubo drug(ačn)ega, še neznanega, neraziskanega bivanja. Negotovost zaživa prerašča v negotovost tam čez, tudi kot obljuba sanj, prividov, vizij, kot »ideja, ki je čakala, da se uresniči sredi menjave / svetlobe in senc« (Videc). Podobe izmišljenega sveta, med katere nenazadnje sodi tudi sam Odisej, so zamrznjene v brezčasnosti, podobno kot so Napoleon in drugi razvpiti mrtveci zapisani večnosti v svetu zgodovine in novodobnih mitov. Tudi popisi iz cikla Praznih okvirjev so svojevrstno spogledovanje z robom, kot opomin na realizacije pošasti, ki bivajo v vsakem izmed nas.
Zavest o končnosti v nekem trenutku postavi pod vprašaj tudi smiselnost umetniškega ustvarjanja. Čemu graditi hiše iz besed, ko pa jih lahko od danes na jutri zalije val pozabe? Pesmi iz cikla Barve se sprehajajo skozi različne faze kreativnega procesa: umetnikovi samozavesti (»gospodar sveta si,« beremo v Risbi) je inherenten dvom v lastno početje, razraščanje neizogibnega trenutka, ko »z grozo opažaš, / da na ledu, trdem kot beton, ne puščaš niti / najmanjšega odtisa« (Antarktika, tudi pesem Astronavt), ki privede do prepričanja, da je pesnik »izumrla vrsta ribe« (Križanka), njegovo ustvarjanje pa »sizifovo delo« (»praznina, ki te čaka, nima / oblike: horror vacui«, ibid.). Pa vendar je človek v ustvarjanju, kakor v smrti, najbolj pri-sebi, »si samo še ti, z vsem / svojim bistvom« prisoten v gesti, ki rojeva nekaj novega. Ustvarjanje kot ekstaza, krhka in kratkotrajna, »lastovka, ki se je vrnila in nam pusti, / da se za hip dotaknemo njenega perja, / rosnega od nepredstavljivih daljav« (Shotokan) – kot nekaj minljivega, in morda prav zato toliko bolj lepega.
Druga obala je izkušnja z roba, meje. Je popis konca, ki se rokuje z novim začetkom, se spogleduje z drugo obalo, z zbirko drugačnih pesmi. Kot dokaz, da vsak zaključek nosi v sebi zmeraj že napoved preporoda. – Ana Geršak
NARLAN MATOS: Pesem o vetru in mojem življenju
Pesniška zbirka Pesem o vetru in mojem življenju je antologija pesmi iz treh objavljenih zbirk enega najbolj mednarodno uveljavljenih brazilskih pesnikov srednje generacije, Narlana Matosa (Itaquara, Bahia, 1975). Matos je prvo pesniško zbirko (Dame in Gospodje: dani se!) objavil pri 21. letih in leta 1997 prejel nagrado fundacije Casa Jorge Amado. Tudi njegova druga knjiga poezije (V taboru senc) je leta 2000 osvojila nacionalno brazilsko nagrado za poezijo (Xerox Award) na Univerzitetnem festivalu literature. Leta 2002 se je na Univerzo v Iowi vpisal v program kreativnega pisanja kot štipendist programa International Visitors Leadership Program, kjer je bil njegov pesniški mentor nobelovec Derek Walcott.
Matosovo zgodnjo poezijo so opazili pesniki Evgenij Jevtušenko, Robert Creeley, Laurence Ferlinghetti in Tomaž Šalamun, ki so močno zaznamovali njegovo pesniško ustvarjanje; z vsemi je v ustvarjalnem dialogu v času nastajanja zadnjih dveh zbirk sodeloval tako kot pesnik kot prevajalec. O njegovi poeziji je Creeley nekoč zapisal, da je kot »dih svežega zraka«, Šalamun pa »njegova poezija me žge.«
Matosovo poezijo na eni strani zaznamujeta tropikalizem in latinsko-ameriška modernistična tradicija, a je njegovo pesniško govorico leta 2004 povsem prenovilo njegovo bivanje v Novi Mehiki (Albuquerque), ki mu je razkrilo neko drugo Ameriko: zbirka Elegija Novemu svetu je tako preplet zaznavanja drugega pola latinsko-ameriškega sveta: mehiške (čikanske) kulture, karibske Amerike, Amerike emigrantov in še vedno izjemno žive tradicije beatniške poezije. V njegovih verzih odmevajo neprestani dialogi z Robertom Creeleyjem in Ferlinghettijem ter obsežna korespondenca z Noamom Chomskym.
Narlan Matos je diplomiral je na UFB (Bahia), študij nadaljeval na Univerzi New Mexico v Združenih državah, na Univerzi Illinois pa zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Inventory of Chaos: Rogério Duarte, Tropicália and Post-Modernity. Je specialist za postmodernizem v Braziliji in literarno gibanje Tropicalia. Vse od leta 2004 stalno živi in ustvarja v ZDA. Brazilsko književnost trenutno predava na Montgomery Collegge v Washingtonu.
ŠKUC / zbirka Lambda
MILAN ŠELJ: Gradim gradove
Milan Šelj (1960) je s prvo pesniško zbirko (Darilo, 2006) v slovenski prostor stopil kot pesnik, ki je s svojo osebno zgodbo opazno podrezal v družbeno akutno tematiko. V drugi (Kristali soli, 2010) je ostal družbeno angažiran pesnik, kolikor je vsaka zasebnost pač politična, a vendar na drugačen način, saj so lirične impresije precej bolj v ospredju. Tretja zbirka to dvoje postavlja v novo razmerje, predvsem pa daje velik poudarek poetiki, torej gradovom, ki nastajajo iz besed dveh različnih jezikov in kultur ter mnogih zgodb. Obenem se zdi pisanje v tretji zbirki tudi bolj zavestno igrivo, pesnik pa se velikih zgodb največkrat loti z ironičnimi razgradnjami (mdr. z naslovi in posameznimi retoričnimi figurami, kot so npr. rime), ki dajo vedeti, da se dobro zaveda, kako so gradovi, ki jih gradi, včasih samo v oblakih.
Zelo opazno je pesnikovo doživljanje pesnjenja kot nečesa temeljno erotičnega, a ne gre le za to, da Šeljeva poezija raste iz (izživetega) življenja, iz telesa, iz telesnosti (pa tudi iz Krasa, domače hiše, narave). Šelj namreč prepleta ljubezen in poezijo, ljubezen do poezije in poezijo o ljubezni. Prehodi med nagovorom ljubimcu in pesmi/poeziji so včasih zabrisani in zdi se, da naenkrat govori obema. Seveda gre tudi za pomisli o tem, kakšno je razmerje med dvojino in samoto in tudi moško telo ima jasno izrisane pomene, toda pri prvem se Šelj izogne stereotipnim odgovorom, pri drugem pa opazimo dobrodošel kontrast večno mlademu telesu, ki ga Šelj zariše s pozornostjo, namenjeno zrelejšemu telesu in celo že poslednjim stvarem.
Zbirka Gradim gradove je sporočilno jasna: v poeziji in življenju, če je med njima sploh kakšna razlika, si je treba drzniti, premagati strah in – spregovoriti. Spregovoriti o marsičem, kar je potlačenega, kar se razlikuje od družbene norme. Molk je prelahka rešitev, pravi Šelj, in retorična vprašanja nesmiselna. Ustaljeni vzorci (religije, skrivaštva) še zdaleč niso najboljša izbira, četudi se včasih, vsaj na prvi pogled, zdijo najlažja. Tvegati je treba svobodo. – Andrej Zavrl
EWA SCHILLING: Norec
Alina, srednješolska profesorica poljskega jezika in književnosti, ki je kot pastorjeva hči vzgojena v duhu protestantske težnje k redu, pa tudi individualnega pristopanja k veri in življenju nasploh, se upira nekritičnemu podrejanju avtoritetam in družbenim normam ter tako ustvarja vtis ženske, ki se ne ustraši nobenega izziva. A tako je le do trenutka, ko ji pot prekriža Anka. Odnos tridesetletne učiteljice in karizmatične gimnazijke se prerodi v ljubezen, ki zadene ob številne zunanje prepreke, zlasti moraliziranje in malomeščansko zaplankanost. Toda največja ovira tiči v Alini sami: hromi jo strah. Z Ankino pomočjo ji postopoma vendarle uspe preseči otroške travme in prevzeti polno odgovornost za svoje življenje.
V luči lezbične in družbenokritične tematike eksperiment s formo, ki si ga je privoščila avtorica, nikakor ni zgolj kaprica. Odločitev, da se osvobodi iz primeža pravopisne norme, je namreč tesno povezana z vztrajnim preizpraševanjem okostenelih družbenih konvencij na ravni vsebine. Ewa Schilling v romanu razbije stereotipe o nesrečni lezbični ljubezni ter postavi na laž negativne reprezentacije lezbijk v literaturi in popkulturi.
Norec v naslovu romana se navezuje na karto pri tarotu, ki predstavlja človeka, ki se je znašel nad prepadom in ga lahko reši samo brezmejna vera v to, da zna hoditi po zraku. Alini uspe prav to: zaupa in s tem izbere življenje.
Ewa Schilling (1971), ena najvidnejših pisateljic lezbične proze na Poljskem, je po izobrazbi diplomirana inženirka varstva okolja. Napisala je kratkoprozni zbirki Lustro (Ogledalo, 1998) in Codzienność (Vsakdan, 2010) ter romane Akacja (Akacija, 2000), Głupiec (Norec, 2005) in Nadfiolet (Ultravijolična, 2012). Živi v Olsztynu.
EILEEN MYLES: Inferno
Inferno je poetski roman in hkrati literarizirani, metafikcijski spomin na avtoričine začetke pesnjenja in iskanja svojega mesta v zdaj že mitskem umetniškem svetu New Yorka v sedemdesetih, ko so tam delovali in se družili mnogi, še neznani umetniki in/ali današnje rokovske zvezde, denimo, glasbenici Patti Smith in Debbie Harry ali pesnik James Tate. Eileen Myles opisuje, kako je bilo razvijati se v samosvojo pesnico v tistem krasnem njujorškem peklu, če izviraš iz delavskega razreda in provincialnega katoliškega okolja v Bostonu, pa če si še ženska brez denarja, ki poleg veščine pisanja odkriva tudi svojo lezbično identiteto. Mlado dekle se brez prave izobrazbe in delovnih sposobnosti ter z nejasnim zavedanjem o pesniškem daru preseli v veliko mesto, ki jo med dvajsetletno drzno ali pa nevedno hojo po robovih skorajda prežveči in izpljune. Toda prvoosebna pripovedovalka črpa moč prav iz svoje obrobne pozicije in spominov na vse učitelje in učiteljice poezije ter sopotnike in sopotnice na njujorški umetniški sceni, ki so jo naučili, kako se z besedo približati svetu, predvsem pa sami sebi. Myles intimne spomine inovativno prepleta z družbenokritičnimi komentarji in s filozofskimi premisleki o pomenu umetniškega ustvarjanja.
Eileen Myles (1949) se je rodila v Bostonu. Kot pesnica, pisateljica, publicistka in profesorica poezije živi v New Yorku. Izdala je osemnajst avtorskih del. Leta 2010 je objavila odmevni roman Inferno (roman pesnice). Za umetnostne potopise The Importance of Being Iceland je dobila štipendijo Warhol/Creative Capital. Leta 2010 je prejela Shelley Prize, ki jo podeljuje Society of America.
RALF KÖNIG: Super paradiž
Ralf König (1960) je gotovo najbolj znan in najuspešnejši nemški stripar. Svoje prve krajše stripe je začel objavljati že devetnajstleten in to v različnih zinih ter gejevskih publikacijah. Doslej je izdal že več deset knjig zgodb v stripu ali risoromanov. Večina zajema iz gejevskega življenja, dotika se tem homofobije, odtujenosti, verske zadrgnjenosti, pa tudi varnega seksa in aidsa. S svojim značilnim humorjem in karikiranjem si je pridobil zelo širok krog bralstva. Po par zgodbah so posneli tudi filme. Ralf König je za svoje delo prejel številne nagrade in bil deležen prevodov in izdaj v več jezikih.
Knjigo Super paradiž sestavljajo tri zgodbe, ki se skupaj zlijejo v karikaturo skoraj tipskega gejevskega življenja, ki se mora spopasti s pojavom aidsa in z vprašanji varnega seksa.
GRMADE, PARADE IN MOLK, prispevki k neheteroseksualni zgodovini na Slovenskem
Konec aprila 1984 je v Ljubljani potekal prvi Magnus festival, s podnaslovom Homoseksualnost in kultura. Šlo je za prvo javno prezentacijo homoseksualnosti, njenih obrazov v kulturi, pa tudi prvih političnih zahtev lgbt-populacije, ne samo v Sloveniji, Jugoslaviji, pač pa na celotnem območju Vzhodne Evrope. Festival, iz katerega je vzniknil lgbt-aktivizem, pa tudi festival, ki se ni pojavil iz nič, pač pa se je porajal že leta poprej. Zdi se, da je trideseta obletnica festivala priložnost, da spregovori tudi današnja lgbt-populacija, starejša in mlajša, da s svojimi zgodbami razkrije vsa ta leta ter morda seže še bolj nazaj. Knjiga Grmade, parade in molk pa ne govori le o sodobnem »paradiranju«, pač pa skuša sestavljati zgodovino lgbt-oseb, homoseksualcev ali, še najbolj ustrezno, zgodovino neheteroseksualnosti na Slovenskem. To raziskovanje je naletelo na številne ovire, kajti zdi se, da je bila homoseksualnost ves čas podvržena izbrisu. Zanjo ni bilo imena, bila je mutasti greh, o njej se ni bilo spodobno razgovarjati, še najbolje je bilo obrniti glavo proč. Grmade iz 18. stoletja so nadomestile bolj prefinjene kazni vse do današnjega dne. Spodobnost, v imenu katere se o tem ni govorilo niti pisalo, in v imenu katere so dediči navadno uničili prav vse, kar bi lahko od daleč spominjalo na ta »greh«, pa seveda oprali tudi svoj spomin, je v liberalnejših časih zamenjala »filozofija«, da je različna spolna usmerjenost nekaj že tako samoumevnega in sprejetega, da je ni potrebno več posebej poudarjati. Naš nasprotnik je bil heteronormativni svet in prepričanje, da ni nobenega drugega sveta.
Pričujoča knjiga, ki je rezultat truda in pomoči številnih posameznikov in posameznic, naj bo le začetek razkrivanja neke druge zgodovine, ki je bila doslej zamolčevana. Potrebna bo še cela vrsta dolgotrajnih natančnih raziskav ter četica zanesenjakov, ki bodo brskali po ruševinah in pepelu, kolikor je sploh ostalo še kaj neuničenega in neizbrisanega. V prvi vrsti pa gre za iskanje korenin.
